Ponoviče

Posavska

Dvorec Ponoviče (z naslovom Ponoviče 11) stoji na hribu nad levim bregom Save vzhodno od Litije. Na njegovem mestu naj bi prvotno stal grad (om. 1320), ki je varoval tedanjo savsko vodno pot. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapiše, da je dvorec dobil ime po tem, ko so sredi 16. stoletja staro stavbo temeljito prezidali; nova da je dobro grajena, kapela v dvorcu pa da je prav prikupna. Okolica je bila v tistem času obdana s sadnim drevjem, tedanji lastnik je posadil tudi vinsko trto. Valvasorjeva upodobitev kaže dvonadstropen dvorec pravokotnega tlorisa, kasneje so prizidali še en trakt, tako da ima danes tloris obliko črke L. Z arkadnim hodnikom se navezuje na prečno postavljeno gospodarsko poslopje. Zahodno fasado poudarjata osrednji dvoosni rizalit, zgoraj zaključen s polkrožno atiko in vogalna pomola s čebulastima streham.

Še pred 1578 je dvorec prišel v last Viljema Praunsperger (Braunsperger; †1585) in se poslej imenoval »von Weychslpach zum Pannobitsch«. Med letoma 1542 in 1546 je bil Viljem deželni vicedom na Kranjskem ter obenem cesarski svetnik. Njegova vnukinja Ana se je poročila z nekim Gallom, verjetno Joštom Jakobom Podpeškim (Gallenstein), dednim oskrbnikom v Mekinjah, ki se v Viljemovi inventuri imenuje kot njegov dedič in skrbnik zapuščine poleg Franca Wagna Bogenšperškega in Poganškega (Poganek), ki je po vsej priliki nasledil Ponoviče. Valvasor navaja, da je bil leta 1630 lastnik »gradu« baron Jurij Wagen (baron Wagensperg), ki mu ga je v istem letu s pisno obljubo o pomoči odvzel lekarnar Horacij Carminelli (1629 tudi ljubljanski župan).

Leta 1635 so Ponoviče oplenili uporni kmetje, čez tri leta pa je dvorec kupil baron Henrik Paradeiser. Njegov sin Volf Sigmund ga je 1651 prodal Karlu Wiznu baronu Wizensteinu (1651–1660). Za njim je dedoval sin Janez Krstnik (1660–1698), lastnik dvorca v Valvasorjevem času. Leta 1698 je dvorec Ponoviče za doto dobil grof Vajkard Leopold Ursini-Blagaj. V njegovem času so bile narejene določene baročne prezidave (arh. Carlo Martinuzzi).

Od 1. polovice 18. stoletja so bile Ponoviče (združene z imenji Lebek, Knežji pot in Waldhofen) poleg puštanjskega gospostva sedež rodbine Oblak pl. Wolkensberg (od 1753 baroni), ki so posest kupili od grofov Ursini-Blagaj. Wolkensbergi so imeli alodialno gospostvo Ponoviče v svojih rokah skoraj celo stoletje (1728–1826). Zadnji lastnik iz te rodbine je bil Danijel baron Wolkensberg, ki je umrl leta 1826. Takrat je bilo gospostvo na zahtevo dr. Antona Pfefferja kot upnika zaradi zadolženosti prodano na dražbi. Kupil ga je Pfeiffer sam ter ga 1846 prodal Francu Haringu. Le-ta ga je prodal Juliju grofu Klebelsbergu 1848. Leta 1851 je posestvo kupil Janez Moric Ehrenreich in ga 1854 prodal Norbertu Moricu Ehrenreichu, ki je umrl avgusta 1880 in ga zapustil svoji ženi Kristini. Ta je bila priznana za lastnico s prisojilno listino julija 1884. A takoj zatem je dvorec kupil Franc Hren, za njim pa so se lastniki zelo hitro menjavali in v glavnem dvorec posedovali v manjših deležih.

Domačini vedo povedati, da je v času med koncem 1. svetovne vojne in do leta 1928 na gradu živela Američanka Elisabeth Bleecker Tibbitts Pratt (rojena 1860 v New Yorku, umrla 1929). Njeno življenje je bilo izredno burno. Prvič se je poročila z grofom de Gasquet-James in dobila naziv grofice, drugič (1911) pa z vojvodo, Heinrichom Borwinom von Mecklenburg-Schwerin, vendar je bil zakon zaradi precejšnje statusne in starostne razlike (od moža je bila starejša 26 let) med obema čez tri leta razveljavljen. V času, ko je živela na Ponovičah, si nakupa dvorca najverjetneje ni mogla niti (več) privoščiti, tako da je bila najverjetneje le zakupnica. Konec dvajsetih let 20. stoletja sta bila lastnika Veliko županstvo ljubljanske oblasti (1928–1929) in Dravska banovina (1929). Po koncu 2. svetovne vojne je bil dvorec nacionaliziran. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija (KZ Litija).

V dvorec vodita dva kamnita portala. Eden od portalov ima na sklepniku bradato moško glavo (ok. 1714), ki je slogovno blizu delom padovanskega kiparja Angela Puttija. Slika Ane Samotretje iz graščinske kapele je shranjena v župnišču na Savi pri Litiji. V grajskem parku je bil nekoč kositrni kip sv. Huberta (sedaj v Bistri pri Vrhniki).

 

Namembnost


Sprva plemiška rezidenca. Potem do razpada avstro-ogrske monarhije v dvorcu tovarna špirita in kvasa. Med 1. svetovno vojno so se v njem zdravili ranjeni avstro-ogrski vojaki, po njej pa je bila tu nameščena ruska nižja gimnazija (ki so jo pozneje prenesli v Hrastovec). Leta 1929 je dvorec in posestvo kupila Kranjska banska uprava v Ljubljani in v njem uredila deško vzgajališče (do 1936). Ob nemški okupaciji med 2. svetovno vojno je bila v dvorcu nastanjena nemška postojanka, ki je organizirala tudi policijsko šolo. Postojanko je 1942 napadel Zasavski bataljon. Po vojni je dvorec postal sedež družbenega živinorejskega posestva. Leta 1950 so Ponoviče dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije, 1958 je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija (KZ Litija). V letu 2022 je dvorec naprodaj.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


renesansa, barok
dvorec, portal, rizalit, grajska kapela, grajski vodnjak

Dvorec Ponoviče (z naslovom Ponoviče 11) stoji na hribu nad levim bregom Save vzhodno od Litije. Na njegovem mestu naj bi prvotno stal grad (om. 1320), ki je varoval tedanjo savsko vodno pot. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapiše, da je dvorec dobil ime po tem, ko so sredi 16. stoletja staro stavbo temeljito prezidali; nova da je dobro grajena, kapela v dvorcu pa da je prav prikupna. Okolica je bila v tistem času obdana s sadnim drevjem, tedanji lastnik je posadil tudi vinsko trto. Valvasorjeva upodobitev kaže dvonadstropen dvorec pravokotnega tlorisa, kasneje so prizidali še en trakt, tako da ima danes tloris obliko črke L. Z arkadnim hodnikom se navezuje na prečno postavljeno gospodarsko poslopje. Zahodno fasado poudarjata osrednji dvoosni rizalit, zgoraj zaključen s polkrožno atiko in vogalna pomola s čebulastima streham.

Še pred 1578 je dvorec prišel v last Viljema Praunsperger (Braunsperger; †1585) in se poslej imenoval »von Weychslpach zum Pannobitsch«. Med letoma 1542 in 1546 je bil Viljem deželni vicedom na Kranjskem ter obenem cesarski svetnik. Njegova vnukinja Ana se je poročila z nekim Gallom, verjetno Joštom Jakobom Podpeškim (Gallenstein), dednim oskrbnikom v Mekinjah, ki se v Viljemovi inventuri imenuje kot njegov dedič in skrbnik zapuščine poleg Franca Wagna Bogenšperškega in Poganškega (Poganek), ki je po vsej priliki nasledil Ponoviče. Valvasor navaja, da je bil leta 1630 lastnik »gradu« baron Jurij Wagen (baron Wagensperg), ki mu ga je v istem letu s pisno obljubo o pomoči odvzel lekarnar Horacij Carminelli (1629 tudi ljubljanski župan).

Leta 1635 so Ponoviče oplenili uporni kmetje, čez tri leta pa je dvorec kupil baron Henrik Paradeiser. Njegov sin Volf Sigmund ga je 1651 prodal Karlu Wiznu baronu Wizensteinu (1651–1660). Za njim je dedoval sin Janez Krstnik (1660–1698), lastnik dvorca v Valvasorjevem času. Leta 1698 je dvorec Ponoviče za doto dobil grof Vajkard Leopold Ursini-Blagaj. V njegovem času so bile narejene določene baročne prezidave (arh. Carlo Martinuzzi).

Od 1. polovice 18. stoletja so bile Ponoviče (združene z imenji Lebek, Knežji pot in Waldhofen) poleg puštanjskega gospostva sedež rodbine Oblak pl. Wolkensberg (od 1753 baroni), ki so posest kupili od grofov Ursini-Blagaj. Wolkensbergi so imeli alodialno gospostvo Ponoviče v svojih rokah skoraj celo stoletje (1728–1826). Zadnji lastnik iz te rodbine je bil Danijel baron Wolkensberg, ki je umrl leta 1826. Takrat je bilo gospostvo na zahtevo dr. Antona Pfefferja kot upnika zaradi zadolženosti prodano na dražbi. Kupil ga je Pfeiffer sam ter ga 1846 prodal Francu Haringu. Le-ta ga je prodal Juliju grofu Klebelsbergu 1848. Leta 1851 je posestvo kupil Janez Moric Ehrenreich in ga 1854 prodal Norbertu Moricu Ehrenreichu, ki je umrl avgusta 1880 in ga zapustil svoji ženi Kristini. Ta je bila priznana za lastnico s prisojilno listino julija 1884. A takoj zatem je dvorec kupil Franc Hren, za njim pa so se lastniki zelo hitro menjavali in v glavnem dvorec posedovali v manjših deležih.

Domačini vedo povedati, da je v času med koncem 1. svetovne vojne in do leta 1928 na gradu živela Američanka Elisabeth Bleecker Tibbitts Pratt (rojena 1860 v New Yorku, umrla 1929). Njeno življenje je bilo izredno burno. Prvič se je poročila z grofom de Gasquet-James in dobila naziv grofice, drugič (1911) pa z vojvodo, Heinrichom Borwinom von Mecklenburg-Schwerin, vendar je bil zakon zaradi precejšnje statusne in starostne razlike (od moža je bila starejša 26 let) med obema čez tri leta razveljavljen. V času, ko je živela na Ponovičah, si nakupa dvorca najverjetneje ni mogla niti (več) privoščiti, tako da je bila najverjetneje le zakupnica. Konec dvajsetih let 20. stoletja sta bila lastnika Veliko županstvo ljubljanske oblasti (1928–1929) in Dravska banovina (1929). Po koncu 2. svetovne vojne je bil dvorec nacionaliziran. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija (KZ Litija).

V dvorec vodita dva kamnita portala. Eden od portalov ima na sklepniku bradato moško glavo (ok. 1714), ki je slogovno blizu delom padovanskega kiparja Angela Puttija. Slika Ane Samotretje iz graščinske kapele je shranjena v župnišču na Savi pri Litiji. V grajskem parku je bil nekoč kositrni kip sv. Huberta (sedaj v Bistri pri Vrhniki).

 

Namembnost

Sprva plemiška rezidenca. Potem do razpada avstro-ogrske monarhije v dvorcu tovarna špirita in kvasa. Med 1. svetovno vojno so se v njem zdravili ranjeni avstro-ogrski vojaki, po njej pa je bila tu nameščena ruska nižja gimnazija (ki so jo pozneje prenesli v Hrastovec). Leta 1929 je dvorec in posestvo kupila Kranjska banska uprava v Ljubljani in v njem uredila deško vzgajališče (do 1936). Ob nemški okupaciji med 2. svetovno vojno je bila v dvorcu nastanjena nemška postojanka, ki je organizirala tudi policijsko šolo. Postojanko je 1942 napadel Zasavski bataljon. Po vojni je dvorec postal sedež družbenega živinorejskega posestva. Leta 1950 so Ponoviče dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije, 1958 je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija (KZ Litija). V letu 2022 je dvorec naprodaj.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

Višnjegorski

Grofje Ortenburški

Knezi Celjski

Viljem Praunsperger (1589)

Jurij Wagen baron Wagensperg (1630)

Horacij Carminelli (1630)

Henrik baron Paradeiser (1638)

Volf Sigmund baron Paradeiser (do 1651)

Karel Wizen baron Wizenstein (1651–1660)

Janez Krstnik Wizen baron Wizenstein (1660–1698)

Vajkard Leopold grof Ursini-Blagaj (1698)

Franc Anton baron Wolkensberg (1728–1755)

Janez Anton baron Wolkensberg (1755–1760)

Franc Rudolf baron Wolkensberg (1760–1789, 1800–1807 †)

Vincenc baron Wolkensberg (1789–1798)

Danijel baron Wolkensberg (1819–1826)

  1. Anton Pfefferer (1826–1846)

Franc Haring (1846–1848)

Julij grof Klebelsberg (1848–1851)

Janez Moric pl. Ehrenreich (1851–1854)

Norbert Moric pl. Ehrenreich (1854–1880 †)

Kristina pl. Ehrenreich (1880–1884)

Franc Hren (1884–1908)

Trgovci Pischiutti, Saccomani, Marinii z Vidma (1908–1910),

Giovanni Braga in Peter Mattiuzzi (1910)

Ivana Arreghino, roj. Saccomani, Marija Alojzija, Linda, Marina, Vincenc, Vincencija Saccomani (1924)

Angela in Katarina Mattiuzzi (1927)

Veliko županstvo ljubljanske oblasti (1928–1929)

Dravska banovina (1929)

Kmetijski znanstveni zavod Slovenije (1950–)

KZ Litija (1958–)

Kmetijsko gozdarska zadruga KGZ Litija

Dvorec Ponoviče v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Dvorec Ponoviče na razglednici leta 1899

Dvorec Ponoviče na razglednici leta 1920

Dvorec Ponoviče na razglednici leta 1942

Severozahodni trakt

Severozahodni in severovzhodni trakt

Portal severovzhodnega trakta

Detajl portala z bradato moško glavo, ok. 1714

Ponoviče, Sava, Slovenija

Literatura

-SBL. Praunsperger (https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi456228/, januar 2022).

-Gradovi na razpotju. Ponoviče (https://zimk.zrc-sazu.si/sl/dogodki/gradovi-na-razpotju-ponovice, december 2021).

-Cash For Coronets: The Life »In Print« of Elisabeth Bleecker Tibbitts Pratt (http://theesotericcuriosa.blogspot.com/2010/08/cash-for-coronets-life-in-print-of.html, januar 2022).

UIFS ZRC SAZU, Cevc, Zap. XXIII, str. 78 (19. 9. 1956).

-Jože FERČEJ, Miroslav STIPLOVŠEK, Ponoviče, Enciklopedija Slovenije, 9, Ljubljana 1995, str. 141.

-Boris GOLEC, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Ljubljana 2016 (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 11), Ljubljana 2015, str. 115.

-Helena HAUPTMAN, Od Verneka do Oble Gorice. Gradovi in graščine v občini Litina, Litija 2001, str. 21–23.

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 254–255.

-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975, str. 465.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 314.

-Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del: Od Billichgrätzov do Zanettijev, Ljubljana 2014, str. 192–205 (Zbirka Blagoslovljeni in prekleti, 4).

-Igor SAPAČ, Baroque Architects in Slovenia/ Baročni arhitekti na Slovenskem, v: Nace Šumi et al., Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka/ 18th Century Architecture in Slovenia. Mature baroque, katalog, Ljubljana 2007, str. 250–252: 251.

-Igor SAPAČ, Dvorec Ponoviče (https://zimk.zrc-sazu.si/sites/default/files/2014-05-26_predstavitev_sapac.pdf, okrogla miza 26. maja 2014).

-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 254–255, 377.

-Janez Vajkard VALVASOR, Ponavitsch–Ponoviče, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 450–451.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji