Ponoviče

Dvorec Ponoviče (z naslovom Ponoviče 11) stoji na hribu nad levim bregom Save vzhodno od Litije. Na njegovem mestu naj bi prvotno stal grad (om. 1320), ki je varoval tedanjo savsko vodno pot. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapiše, da je dvorec dobil ime po tem, ko so sredi 16. stoletja staro stavbo temeljito prezidali; nova da je dobro grajena, kapela v dvorcu pa da je prav prikupna. Okolica je bila v tistem času obdana s sadnim drevjem, tedanji lastnik je posadil tudi vinsko trto. Valvasorjeva upodobitev kaže dvonadstropen dvorec pravokotnega tlorisa, kasneje so prizidali še en trakt, tako da ima danes tloris obliko črke L. Z arkadnim hodnikom se navezuje na prečno postavljeno gospodarsko poslopje. Zahodno fasado poudarjata osrednji dvoosni rizalit, zgoraj zaključen s polkrožno atiko in vogalna pomola s čebulastima streham.

Še pred 1578 je dvorec prišel v last Viljema Praunsperger (Braunsperger; †1585) in se poslej imenoval »von Weychslpach zum Pannobitsch«. Med letoma 1542 in 1546 je bil Viljem deželni vicedom na Kranjskem ter obenem cesarski svetnik. Njegova vnukinja Ana se je poročila z nekim Gallom, verjetno Joštom Jakobom Podpeškim (Gallenstein), dednim oskrbnikom v Mekinjah, ki se v Viljemovi inventuri imenuje kot njegov dedič in skrbnik zapuščine poleg Franca Wagna Bogenšperškega in Poganškega (Poganek), ki je po vsej priliki nasledil Ponoviče. Valvasor navaja, da je bil leta 1630 lastnik »gradu« baron Jurij Wagen (baron Wagensperg), ki mu ga je v istem letu s pisno obljubo o pomoči odvzel lekarnar Horacij Carminelli (1629 tudi ljubljanski župan).

Leta 1635 so Ponoviče oplenili uporni kmetje, čez tri leta pa je dvorec kupil baron Henrik Paradeiser. Njegov sin Volf Sigmund ga je 1651 prodal Karlu Wiznu baronu Wizensteinu (1651–1660). Za njim je dedoval sin Janez Krstnik (1660–1698), lastnik dvorca v Valvasorjevem času. Leta 1698 je dvorec Ponoviče za doto dobil grof Vajkard Leopold Ursini-Blagaj. V njegovem času so bile narejene določene baročne prezidave (arh. Carlo Martinuzzi).

Od 1. polovice 18. stoletja so bile Ponoviče (združene z imenji Lebek, Knežji pot in Waldhofen) poleg puštanjskega gospostva sedež rodbine Oblak pl. Wolkensberg (od 1753 baroni), ki so posest kupili od grofov Ursini-Blagaj. Wolkensbergi so imeli alodialno gospostvo Ponoviče v svojih rokah skoraj celo stoletje (1728–1826). Zadnji lastnik iz te rodbine je bil Danijel baron Wolkensberg, ki je umrl leta 1826. Takrat je bilo gospostvo na zahtevo dr. Antona Pfefferja kot upnika zaradi zadolženosti prodano na dražbi. Kupil ga je Pfeiffer sam ter ga 1846 prodal Francu Haringu. Le-ta ga je prodal Juliju grofu Klebelsbergu 1848. Leta 1851 je posestvo kupil Janez Moric Ehrenreich in ga 1854 prodal Norbertu Moricu Ehrenreichu, ki je umrl avgusta 1880 in ga zapustil svoji ženi Kristini. Ta je bila priznana za lastnico s prisojilno listino julija 1884. A takoj zatem je dvorec kupil Franc Hren, za njim pa so se lastniki zelo hitro menjavali in v glavnem dvorec posedovali v manjših deležih.

Domačini vedo povedati, da je v času med koncem 1. svetovne vojne in do leta 1928 na gradu živela Američanka Elisabeth Bleecker Tibbitts Pratt (rojena 1860 v New Yorku, umrla 1929). Njeno življenje je bilo izredno burno. Prvič se je poročila z grofom de Gasquet-James in dobila naziv grofice, drugič (1911) pa z vojvodo, Heinrichom Borwinom von Mecklenburg-Schwerin, vendar je bil zakon zaradi precejšnje statusne in starostne razlike (od moža je bila starejša 26 let) med obema čez tri leta razveljavljen. V času, ko je živela na Ponovičah, si nakupa dvorca najverjetneje ni mogla niti (več) privoščiti, tako da je bila najverjetneje le zakupnica. Konec dvajsetih let 20. stoletja sta bila lastnika Veliko županstvo ljubljanske oblasti (1928–1929) in Dravska banovina (1929). Po koncu 2. svetovne vojne je bil dvorec nacionaliziran. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija (KZ Litija).

V dvorec vodita dva kamnita portala. Eden od portalov ima na sklepniku bradato moško glavo (ok. 1714), ki je slogovno blizu delom padovanskega kiparja Angela Puttija. Slika Ane Samotretje iz graščinske kapele je shranjena v župnišču na Savi pri Litiji. V grajskem parku je bil nekoč kositrni kip sv. Huberta (sedaj v Bistri pri Vrhniki).